Ali ste ponosni na svoje otroke?

Vprašanje glede ponosa starša na otroka se mi je porodilo, ko sem izdala svojo prvo knjigo Na kavču v Svetovalnici – ISKRENO O PARTNERSTVU v kateri so zbrani moji najbolj udarni in brani članki, ki sem jih na neizčrpno temo partnerskih odnosov pisala zadnje desetletje.

Sedim na kavi z očetom nekaj dni po prezentaciji knjige v knjigarni Mladinske knjige, v znanem Konzorciju, kjer je bil tudi prisoten. Po mojem nastopu in dialogu z Mirelo Smajić, ki je moderirala pogovor o knjigi, je bil vesel. To je pa to.

Opazujem očeta in ga direktno vprašam ali je ponosen name. Imam 51 let in sem prvič v življenju dobila noro potrebo, da ga slišim, da mi direktno pove ali je ponosen name, ker mi tega še nikoli ni rekel. Me presenečeno pogleda, ostane brez teksta nekaj trenutkov, kar je zanj nenavadno, ker ga nihče nikoli ne spravi iz takta, bivšega managerja, ki je sklepal poslovne pogodbe na skoraj vseh kontinentih, in izusti, da seveda da je zelo ponosen na mene. Ja, tati mu pravim, ampak mi tega nikoli nisi rekel. Njegov odgovor je bil: “Pa ne govorim tistega, kar je samoumevno”.

Glede na to, da je moje delo in poslanstvo širiti zavedanje, kaj so to zdravi odnosi vseh vrst, sem se nasmehnila in mu toplo dejala nazaj, da nikakor ne morem vedeti, ali je ponosen na mene, če tega ne pove na glas, saj zato imamo možgane, usta, jezik in glasilke, da izustimo stavek “Ponosen sem na tebe, otrok moj”.

Kdaj ste vi, dragi moji starši pohvalili svojega otroka? Ampak prav z besedami “ponosna sem nate hči moja ljubljena”, kot sama kar naprej ponavljam moji odrasli hčerki, ki si oblikuje svoje študentsko življenje v tujini. Izražanje ponosa na otroka krepi njegovo zavedanje o lastni vrednosti, zaveda se, da je vreden pozornosti in ljubezni starša, pa ne glede na to, koliko je ta otrok star. Kot vidite, sem jaz to potrditev potrebovala pri svojih enainpetdesetih letih in sem sedaj pomirjena, da oče ceni moje delo in trud in je ponosen na mene. A sem to njegovo priznanje morala sama dobiti ven iz njega. Stara šola pač.

Vi, dragi novodobni starši pa ne čakajte ter svojim otrokom in najstnikom že sedaj povejte, da ste na njih ponosni. Da so fajn ljudje, pogumni se soočati s težavami, da so prizadevni, sočutni, spoštljivi do drugih ljudi. Da, tudi pri najstnikih najdite tisto, kar veste, da so si prizadevali in to nemudoma pohvalite, četudi vam sicer parajo živce, ko postanejo “gluhi” in “slepi” za potrebe ostalih družinskih članov.

Biti ponosen starš je res odlično občutenje. Ste ga začutili sedaj v sebi? Ponos na vašega otroka? Pojdite mu to povedati in ga tesno in ljubeče objemite.