Izpraznjeno družinsko gnezdo

Svetovalnico vedno bolj pogosto obiščejo pari malce starejši od mene, recimo med petdeset in šestdeset let stari. Imajo materialne dobrine, dobro situirani, običajno z visoko izobrazbo in dobro plačanimi službami, nekateri tudi uspešni podjetniki. Vsem je skupno to, da imajo otroke, ki so pravzaprav že odrasli. Nekateri otroci so že zapustili družinsko gnezdo, nekaj odraslih otrok pa je tik na tem, da to stori.

Ko partnerja ostaneta sama v hiši, ki sta jo gradila poprej kakšno desetletje ali dve, ko nimata več tako močnega skupnega cilja, kot je vzgoja otrok in njihovo odraščanje ter ustvarjanje materialnega blagostanja, se jima zdi, da je konec polnosti življenja. Ostaneta zgolj onadva. Zmedena, v močni stiski in soočena s praznino njunega partnerskega odnosa. No, to je zlasti očitno pri tistih parih, ki si niso našli skupnih hobijev že pred odhodom otrok od doma. Namreč, nekaj parov je, ki so se zavedali odraščanja otrok, pa so že dovolj zgodaj našli skupno zanimanje, običajno so to pohodi v gore ali kolesarjenje, nekateri tudi potovanja v daljne kraje, pa jih je to “lepilo” ves čas odnosa, tudi potem, ko je zazevala praznina. A mnogi pari ostanejo presenečeni, ko spoznajo v kako trhlem partnerskem odnosu so pristali.

Da, ta uvid običajno povzroči kar velik šok in jezo. Kako se je to zgodilo? Saj sva tako zgledno skrbela za hišo, vrt okoli nje, redno je mož kosil zelenico pred hišo, vse velike praznike so praznovali v širšem družinskem krogu, družili so se s sosedi, tako odrasli kot otroci med sabo in v nekem trenutku nastopi tišina. Nihče več ne topota po stopnicah, nihče po pubertetniško več ne sitnari ali izsiljuje, nič več ni nametanih superg v predsobi, nič več ne diši po otroku. 

Če sta partnerja tokom zveze negovala svoj odnos, se družila, pogovarjala, ljubila, bila v podporo eden drugemu, če sta kultivirala dialog in naklonjenost pa četudi preko čeri nesporazumov in jezic, užaljenosti in občasnega nerazumevanja, potem odhod otrok ne bo tak zlom zveze. Mogoče boste malce zmedena na začetku, a obenem vesela, da se sedaj lahko končno posvetita eden drugemu. In ne, nikoli nismo prestari za skupne norčije, smeh in zabavo! Ste se zamislili?

Tudi sama izkušam prazno gnezdece, saj je hči po maturi odšla na študij v tujino. Soočam se s žalostjo ob zaključku ene naporne a čudovite vzgojne zgodbe, saj se je moje delo kot mame zaključilo, pogrešam jo in ji obenem zavidam nove izkušnje, širni svet, nova znanstva in znanja. Iz srca ji privoščim, ko razpira krila svoje enkratne osebnosti in nabira prve kilometre svoje neodvisnosti. Pomemben del mojega življenja se je tako zaokrožil in na en način sem dobila “svoje življenje nazaj”. Nisem v skrbeh za njo. Vem, da je izjemno sposobna, sočutna, inteligentna na vseh področjih, vztrajna in polna iskrivih domislic. In ja, življenje vseh nas gre vedno zgolj naprej, nikoli nazaj.