Čas trajanja branja tega prispevka: 2 minuti
Je čudno vprašanje kajne? Ker ko pomislimo na prepir, nas nekako spreleti nelagodje in frustracija se zgradi, saj se običajno kregamo in prepiramo tako, da smo potem popolnoma čustveno izčrpani, jezni, ogorčeni ali žalostni, pač odvisno od tega, kako je potekal prepir.
A sama pravim, da so prepiri potrebni. Pogoj je seveda, da potekajo v vsaj koliko toliko spoštljivi maniri, da se ne deremo eden čez drugega z namenom, da sogovornika preglasimo in tako uveljavimo naše, edino zveličavno mnenje. Najbolj izčrpavajoči so tisti prepiri, ki ne bazirajo na argumentirani in spoštljivi razpravi temveč so namenjeni temu, da eden od udeležencev prepira poruši oziroma podre drugega udeleženca v njegovih, recimo jim resnicah. Pri tem nam obilno služi ego, ki hoče, da mora obveljati njegovo mnenje.
Preko kulturnih prepirov, ki ne služijo poniževanju in bolečemu obračunavanju, lahko dve različni osebnosti uglasita kje sta se razšli pri neki stvari ali situaciji in mogoče na malce bolj buren ali temperamenten način spet najdeta rešitev ali skupni imenovalec, resetirata tisti trenutek nesporazum in se preko doseženega napredka še bolj povežeta.
Moj prijatelj gej mi je pred nekaj dnevi iskreno povedal, da iz vsakega prepira s svojim partnerjem izideta še bolj povezana in močnejša. Seveda se skregata, a se slej kot prej dogovorita o novem napredku v odnosu, saj ne želita biti skregana. Sta si najboljša prijatelja, sopotnika skozi življenje, ljubimca in eden drugemu v oporo, zaupata si in se spoštujeta v različnostih. Pa so se mi zdele njegove besede tako enostavne, a kot vemo, nič glede odnosov ni lahkotno, a če smo sočutni, ljubeči in čuječi do osebe, ki jo imamo radi, se bomo potrudili, da je ne prizadenemo. In seveda velja obratno.
Se vam zdi zakomplicirano? Pa v resnici ni, le malce razumevanja in spoštovanja je potrebnega, pa se lahko mnoge različnosti uredijo, ko sta oba partnerja pripravljena na ljubeče sodelovanje tudi v komunikaciji.