Hvaležnost za današnjo srečo
junij 4, 2017
Nekaj nasvetov za samozavest in mir v srčku
julij 30, 2017
Prikaži vse

Zakaj potrebujemo omejitve

Hecno, ampak vedno bolj se mi zdi, da lahko najbolj umirjeno funkcioniramo znotraj določenih in znanih omejitev. Pustimo ob strani sedaj pogrete politične meje in podobno, danes razmišljam o tem, kako tudi odrasli, ne zgolj otroci potrebujemo vedeti, do kam smemo in kje je že nevarno.

Verjetno je nabor lepega in pričakovanega vedenja tudi že določena omejitev, se vam ne zdi? Se pravi, da bonton  obstaja zato, da se v odnosih in v ravnanju v različnih situacijah počutimo varne in sprejete s strani drugih, ki uporabljajo enaka pravila vedenja. Če se vedemo drugače, nas družba izloči, osami in stigmatizira, kar je seveda nevarno za obstoj posameznika.

Ideja o mejah oziroma omejitvah se mi je porodila, ko sem plavala v mojem priljubljenem zalivu. Vsako leto je napeta vrv s bojami, ki označuje, kje globoko v zalivu se konča varnost in kje se recimo mu, začne odprto morje. Letos te špage ni bilo! Plavam in gledam, iščem med valovi, kdaj bom ugledala to znano omejitev, ki mi ponuja varnost in oddih preden se obrnem nazaj k plavanju na obalo. Ni je bilo! Zagrabila me je panika. Kako ni tega roba, do kam je varno plavati, naprej pa name prežijo vse mogoče morske počasi iz globin, četudi ima celoten zaliv mivko po tleh in se vidi globoko do dna. Hitro sem začela plavati nazaj proti obali, ker se mi je zdelo, da me bo zdaj zdaj kakšna morska zver potegnila dol. In ko sem šla spet v vodo, sem plavala zgolj tretjino običajne razdalje, ki so mi jo poprej označevale boje na vrvi, ker me je bilo strah. Čudno tole res.

Smešna sem, vem. Ko sem bila sedaj nazadnje v zalivu, je bila “moja” varna vrv ponovno lepo napeta in sem sproščeno plavala do nje. Počutila sem se varno, četudi vem, da če bi naredila dva zamaha čez mejo tega štrika, bi me spet postalo pošteno strah in se ne bi več počutila varne. Zaupala sem mojstrom plaže, da vedo, kje je meja med varnim in “nevarnim” morjem.

No, mislim, da je popolnoma enako z omejitvami, ki jih starši dajemo otroku. Ko mu postavimo okvir, do kam lahko gre in kako, mu omogočimo varnost. In ni ga strah raziskovati svojega okolja, odnosov in drugih interakcij. Zato menim, da starši ne smejo na otroka prevaliti grozljivost popolne svobode odločanja v smislu, da jim je vse ali vsaj marsikaj dovoljeno, četudi otrok temu še ni dorasel in ni zrel za tako veliko odgovornost.