Ali znate nadzorovati svojo jezo nad otrokom?

Kot starši se pogosto znajdemo pred dilemo »boj ali beg«. Ko smo na otroka jezni, ga vidimo kot sovražnika. Zato smo pripravljeni na boj, naši hormoni in nevrotransmiterji norijo po telesu, mišice se krčijo, bitje srca se dvigne, dihanje se pospeši…Skoraj nemogoče je ostati miren v takšnem delovanju organizma. Obenem vemo, da ne želimo in nočemo izvršiti fizičnega nasilja nad otrokom, četudi bi nam to pomenilo takojšnje olajšanje.

Takoj sedaj si prisezite, da ne boste v jezi nad otrokom preklinjali, kričali, ga zmerjali ali ga celo udarili! Dokler ste jezni, se ne odločajte za kaznovanje.

Predlagam, da ste svojemu otroku vzor ter mu pokažete, da biti jezen je del človeške nature in da se vsi mi moramo naučiti, kako odgovorno ravnati in upravljati z jezo. Kajti, ta naš otrok bo sčasoma odrastel. Tole je nekaj namigov, kako zgoraj napisano udejanjati:

1. Ustavite se preden znorite. Ko otrok nič ne sliši ali dela nekaj, kar ni dovoljeno, morebiti  je ogrožen, ne zakričite ampak zelo trdno in s »smrtonosno« energijo« vzpostavite dogovorjeni red in zahtevajte, da se pravila upoštevajo. Sama temu pravim, da nam ob tem izstopijo vratne žile. S tem tudi sebi preprečite, da vaša jeza ne eskalira v nebo.
2. Naredite si seznam tehnik s katerimi boste ukrotili svojo jezo. Nekateri ljudje zmorejo svojo jezo postaviti pod nadzor že s čuječnostjo (več o njej preberite v kakem mojem starejšem prispevku), lahko tudi globoko dihate in sami sebe večkrat opomnite, da ni nujno takoj sedaj odreagirati. Stresite roke in »iztresite« napetost iz njih. Poskusite se nasmehniti. S tem sporočate svojemu živčnemu sistemu, da ni nobene urgentnosti in počasi se boste začeli umirjati.
3. Izhodna strategija. Biti jezen je zanič izhodišče v vsaki situaciji. Namesto tega si dajte nekaj minut odmora in se vrnite, ko ste se vsaj že nekoliko pomirili. Fizično se odstranite od otroka, da ne boste v skušnjavi biti kakorkoli nasilni do njega. Povejte otroku s mirnim glasom, da ste v tem trenutku preveč jezni in da si boste vzeli nekaj trenutkov, da se umirite. To, da greste ven, ne pomeni, da je otrok s svojim neprimernim vedenjem zmagal temveč ga s svojim vzgledom učite samonadzora.
4. Prisluhnite svoji jezi, preden odreagirate. Sami smo odgovorni za ustrezno reakcijo, saj so odzivi na podlagi jeze res zelo redko konstruktivni in dosti krat žal sprejmemo odločitve v jezi, ki jih v racionalnem stanju pač ne bi! In se potem kesamo, ko ne moremo več nič spremeniti ali obrniti časa nazaj.
5. Izražanje vaše jeze proti drugi osebi lahko vaš neprimerni odziv še poveča. Vem, rekli boste, da je zdravo svojo jezo dati iz sebe, a dejstvo je, da to ni okej do drugega človeka, še zlasti do lastnega otroka. Kaj ga s tem naučite? Ko smo mi v stanju jeze, nam naša zavest potrjuje, da imamo mi prav in da je druga oseba v zmoti, kar nas spet dodatno razjezi. Pa smo v začaranem krogu jeze in frustracij. Zato se naučite najti konstruktivni način, kaj je tisto, kar vas je res razjezilo in kako se umirite ter se s tem izognete ponavljanju vzorcev, ki so v vas sprožili jezen odziv.
6. Počakajte preden začnete s disciplinskimi ukrepi. Nikoli ne ukrepajte, ko ste besni in razjarjeni. Skušajte čim bolj enostavno otroku razložiti, da si boste nekaj trenutkov vzeli, da razmislite, kaj in kako boste ukrepali in da od otroka pričakujete v tem času, da se bo vedel umirjeno in v skladu z družinskimi pravili (če jih še nimate postavljenih, začnite o tem resno razmišljati in jih oblikujte, seveda, ko boste v nejeznem stanju!).
7. Za vsako ceno se izognite fizičnemu nasilju nad otrokom! Mogoče bi se vi sami počutili nekaj trenutkov bolje, ko bi sprostili svojo jezo s tem, ko bi otroka našeškali, a zavedajte se, da to pusti nepopravljive posledice, tudi kasneje v odraslem človeku. Vem, mnogi boste rekli, da ste bili doma kot otrok tudi tepeni, da vam sedaj nič ne fali, a v resnici ste svojo prizadetost in bolečino ob tem potisnili in minimalizirali kot takratni otrok. V sebi kot sedaj odraslem človeku nosite še vedno to prizadetost. Nikar tega ne povzročajte naprej svojemu otroku!
8. Izogibajte se grožnjam. Kajti, grožnje izrečene v stanju jeze, so po navadi neracionalne in jih v resnici ne morete izpolniti. Verjetno veste, da so grožnje učinkovite zgolj takrat, ko jih res izpolnimo, torej so realno postavljene in otrok vnaprej ve, da so bodo izvršile. Otroku povejte, da morate razmisliti o primernem odgovoru na neko kršitev pravila in verjemite, da bo takšno čakanje za otroka težje kot samo prazne grožnje, za katere otrok ve, da jih ne boste uresničili.

Jeza je del našega nabora čustev. Moramo jo imeti, a potrebno je z njo skrbno ravnati in jo nadzorovati, saj lahko zelo hitro postane uničujoča. Verjamem, da za svojega otroka ne želite, da ga uničite?