UPORNIŠTVO NAJSTNIKOV

Tokrat se bom povrnila na tematiko naših mladih upov, naše najstniške mladine, za katero zna kakšen odrasel človek poreči, da kako je divja, nevzgojena in razvajena. Pa si pri tem mislim: hmm, kdo pa je odraščajoče otroke naredil razvajene in egocentrične, take, ki mislijo, da se ves svet vrti okoli njih? Odgovor: mi starši smo kreatorji teh naših mladostnikov, ki iščejo svojo (uporniško) pot.

Vedno bolj se zavedam, kako ranljiva in občutljiva kategorija so mladi med višjimi razredi osnovne šole ter tistimi, ki zaključujejo srednje šolanje. To so najbolj občutljiva in ranljiva leta, ko se iz otroka levi odrasla oseba in je v tem procesu preobrazbe izjemno izpostavljena preštevilnim dražljajem in okolja, informacijam, ki jih je zelo težko selekcionirati in izbrati ustrezne ter vplivom staršev, družine, vrstnikov in medijev.

Lahko si samo približno predstavljamo, kako se v sebi borijo in preko metode poskusov in napak nabirajo znanje in izkušnje, bolj ali manj boleče. Ali jim lahko mi starši pri tem pomagamo? Sicer bi se pravilni odgovor glasil: da, lahko jim pomagamo, a v resnici ima vsak odraščajoči otrok svojo pot v odraslost, bolj ali manj posuto s tegobami, bolečinami in razočaranji pa tudi uspehi in zadovoljstvom. Vedno bom trdila, da smo predvsem starši tisti, ki lahko olajšamo našemu mladostniku prehod v odraslost s tem, ko jih poslušamo, pa ne sodimo, ko smo iskreni in odprti do njihovih idej, pobud in potreb, ko si kljub našim mnogo številnim obveznostim vzamemo čas tudi za njih, mlade ljudi. Opažam, da številni starši spustijo »ketne« iz rok, ko otrok pride v srednjo šolo in se z njim kaj dosti ne ukvarjajo v smislu čustvene podpore, pozornosti in ljubezni ter opore, ki jo mladostnik še kako potrebuje. Opazijo otroka šele takrat, ko se začnejo dogajati prej nepoznani ekscesi in neprimerno vedenje, ki je dosti krat posledica iskanja pozornosti staršev za stiske, ki jih puberteta in adolescenca vedno prinesejo vsakomur. Morda pomaga, če se na tem mestu mi sami, sedaj baje pametni in odrasli starši poglobimo v našo lastno obdobje odraščanja, ko so nas starejši občani prav tako zmerjali z lenuhi, pobalini in tistimi, ki Bogu kradejo čas. Se mi zdi, da se v teh nekaj dekadah tale pogled ni kaj prida spremenil.

Torej, najstniki iščejo potrditve in kradejo čas staršem preko slabega uspeha v šoli, preko neprimernega vedenja do staršev samih, do širše družine, do učiteljev in drugih avtoritet. S tem potiskajo meje sprejemljivega in pričakovanega vedenja preko meje, ko večina odraslih oseb, s tem tudi staršev, reagira. Običajno seveda na negativni, prislini način, z zmerjanjem, vpitjem, drastičnimi kaznimi in komunikacija se seveda samo še poslabša. Kateri od vas staršev, četudi v stresu in skrbi za mladostnika zna pravočasno potegniti negativno spiralo čustev za zavoro in se usesti z mladinko ali mladincem ter ga z ljubeznijo poslušati, kaj nam ima naposled za povedati. Si mislite ob temle sedaj: s kakšno ljubeznijo, če zaradi mulca izgubljam živce, dobivam sive lase in me kličejo v šolo vsak drugi teden. Ampak, ne pozabite, mi starši smo jim še vedno največja opora in če ne bodo dobili podpore in razumevanja doma, ga bodo iskali žal na ulici in pri ljudeh, za katere verjetno ne bi radi videli, da so del otrokove socialne mreže.

Seveda so nekateri otroci težje vodljivi in vzgojljivi, spet drugi pridno in marljivo izpolnjujejo svoje naloge in izzive, da starši skoraj ne vedo, da imajo najstnika v hiši. Recept se morebiti skriva v tem, da nekateri starši poslušajo otroka že v zgodnji dobi, mu dajejo ustrezne meje, ljubezen in varnost, ko zagrozijo s kaznijo, jo tudi izvršijo ter iz cicibana oblikujejo kasneje v puberteti odgovorno in preudarno mlado osebo. Srečno!

Melita Kuhar Pucko, strokovnjakinja za partnerske odnose in vzgojo otrok

22.6.2014